Včasih nas iskanje dejanskih podatkov in dokumentov o naših prednikih tako zaposli, da si ne vzamemo dovolj časa za razmislek o življenjih, ki so jih živeli. Večina starejših virov se osredotoča na dokumentiranje življenja moških v gospodinjstvu, zato je težje najti podatke o ženskah, ki so živele z njimi.

Verjamem, da je, dokler še lahko, zelo pomembno dokumentirati življenja naših še živečih prednikov in njihovo življenjsko zgodovino, da lahko gradivo zapustimo potomstvu v veselje.

Milena Miklavčič, avtorica, novinarka in kolumnistka, ki že celo življenje živi v slovenskem mestu Žiri, se je odločila zbrati zgodbe, ki so ji jih povedali starejši Slovenci. Mnoge izmed zgodb je objavila v dveh knjigah, Ogenj, rit in kače, niso za igrače, 1. in 2. del. Knjigi sta v Sloveniji postali založniški uspeh, v knjižnici pa je za njihovo izposojo dolga čakalna vrsta. O prvem delu knjige je bil posnet celo dokumentarni film.

Pripovedovalci zgodb delijo intimne podrobnosti svojih življenj in se čustveno opredeljujejo do ljudi in dogodkov, ki so jih oblikovali. Knjigi se povečini osredotočata na življenja žensk, vsebujeta pa tudi zgodbe, ki so jih povedali moški.

Zgodbe se na prvi pogled zdijo pričevanja o trpljenju, jaz pa v njih vidim drugo temo – moč žensk.

Milena Miklavčič piše, da so imele naše babice in prababice, rojene v prvi polovici 20. stoletja, običajno štiri glavne želje: da jih možje ne bi pretepali, da ne bi živele v lakoti, da bi imele streho nad glavo in da ne bi umrle med porodom. Možem je nekdaj seks pripadal, zato so ga videli kot neodtujljivo pravico, ki so jo od žena lahko kadar koli zahtevali, za ženske pa je spolnost predstavljala greh in predvsem dolžnost, ki ni prinašala bistveno drugega kot trpljenja in rojevanja otrok.

Spodaj so treh zgodb druge knjige. Testiranje DNK-ja za genealoške namene postaja vedno bolj priljubljeno. Silvina pripoved je svarilna zgodba, ki opozarja pred sklepanjem, da so vse matere in očetje, navedeni v dokumentih, biološki starši navedenih otrok.

Silva (1931)

»Vsakemu, ki je mojo mamo vprašal, zakaj ima toliko otrok, je odgovorila, da ji jih je toliko, kot jih je Bog dal. Ata, ki je stal zraven, ni nikoli ugovarjal. Dokler je imel samo Boga za konkurenta, se ni jezil. Najmanj pet ali celo šest mesecev na leto je preživel na avstrijskem Koroškem, kjer je garal v tamkajšnjih gozdovih. Ko se je vračal domov, je bil najbolj vesel, če mu je mama skuhala ješprenj, ki ga je imel zelo rad.

Spominjam se, da sem ga tudi jaz zelo težko čakala, saj mi je vsakič prinesel majhen košček čokolade. Stala sem pred njim in se prestopala z ene nogo na drugo, v ustih pa se mi je nabirala slina ob misli na sladko dobroto.

Kar naenkrat pa oče vstane in se zazre v materin trebuh. ‘Če prav vidim, se je v moji odsotnosti sam Bog plašuril tod okoli?’ je zakričal in mamo butnil v prsi, da se je opotekla proti štedilniku. Še nikoli nisem videla, da bi oče mamo udaril, zato sem se silno prestrašila. Polulala sem se, a tega kot da nista opazila. Napodila sta me ven, in to zelo grobo. Mama je bila prej tepena, preden ji je uspelo dopovedati očetu, da ni nosna, da je bila Marinka, njena sestra tista, ki se je nekje spozabila. Pa si je mama podlagala pouštre, da bi sestro obvarovala sramote. A se oče ni dal omehčati. Fantka, ki ga je sicer rodila mamina sestra, smo pri nas imeli za svojega, vendar ga oče nikoli ni maral. Pa tudi na Koroško je nehal hoditi. Če so ga vprašali, zakaj, je odgovoril, da se preveč plašurjev mota po vasi.«

Mirko (1932)

»Moj oče je za vsako stvar, ki sem jo naredil, dejal, da je sicer dobro, a bi lahko bilo dosti boljše. Spominjam se, da sva se nekoč z bratom sporekla. Zelo me je prizadel, zato sem se zavlekel na skedenj in jokal. K sebi sem stiskal psa. Naslednji dan je Pazi čudežno izginil. Ko je oče videl, da ga iščem, mi je dejal, da je šel pes od hiše zato, ker je iz mene delal babo. Če ne bi čutil toliko privzgojenega strahospoštovanja do očeta, bi skočil vanj in ga toliko časa tepel, dokler bi bilo v njem še kaj življenja …«

Mihaela (1930)

»Moja mama je bila splošna zdravnica, a je zaradi pomanjkanja ginekologov vrsto let, tja do 1961, vodila tudi ginekološko ambulanto. Včasih je prišla zvečer domov tako pretresena zaradi vsega, kar se ji je v ambulanti primerilo, da je odrinila večerjo, se naslonila na mizo in jokala. Babica, ki nam je kuhala, jo je tolažila, a brez uspeha.

Pripovedovala je, da ji gre ob vsem razvratu, ki mu je dnevno priča, na bruhanje. Ljubljana je bila polna ljudi, ki so želeli čim hitreje zaslužiti in uspeti. Veliko mladih deklet je bilo podobnih Fanči. Za seboj je imela že dva nedovoljena splava, preden jo je mama pregovorila, naj tretjega rodi. Predlagala ji je, naj ga da v posvojitev. Jalovko je hitro našla, Fanči pa se je k njej preselila do poroda. Takoj po rojstvu sina za katerega je dobila denar in zlat prstan, je izginila, a je čez dobri dve leti spet potrkala na vrata ordinacije. V naslednjih desetih letih ji je mama našla za najmanj tri otroke nove starše. Na podoben način je pomagala še več ženskam.«